» Špela, življenje ni viki krema – je nutella!!«
To je stavek, katerega mi je nekoč rekel moj reprezentančni trener. Kot kup nesreče sem pri svojih 15-ih stala pred njim in si z veliko vnemo brisala solze. Pa ne katere koli solze, ampak solze jeze in razočaranja.

Šport je boj, to je dejstvo. Ni vse v številu zadetkov ali lepih, najboljših supergah. Ozadje je včasih boleče, a kljub vsemu tako vznemirljivo.

Pri svojih 23-ih sem doživela že marsikaj. Razočaranj, poškodb, ljubosumnosti, preprek, veselja… Dobrih 10 let sem vsak dan preživela v dvorani. Vsakič sem si skrbno zavezala superge, oblekla športno opremo in igrala šport, pri katerem mi je vedno, vsakič znova in znova, igralo srce. Tiste dve uri mi je srce delalo hitreje, vsakodnevne tegobe so v hipu postale drugotnega pomena, sama pa sem bila drug, boljši človek. Nikoli nisem treninga jemala kot obvezo, ampak vedno kot veselje, srečo.

Mali Muri, sporočiti ti želim, da vztrajaj pri vsaki stvari za katero se odločiš.  Pa naj gre to zgolj za barvanje pobarvanke ali zlaganje lego kock. Nič drugega ni pomembno, vse dokler se pri tem počutiš dobro in ti je v veselje. Nikoli se ne predaj. A vendar, ko ti nekaj postane v breme, odnehaj – ni vredno tvojega časa. Najdi nekaj drugega, boljšega. Raziskuj! Verjamem, da ti bo uspelo.

Priznam, da sem od tiste 15-letnice res nekoliko zrasla. Nikoli ne zaidem več na rokometno tekmo. A še vedno počnem stvari, katere me polnijo z energijo.
Raziskujem in odkrivam. Se učim in se naučim. Obupam in spet začnem.
Če dobro razmislim, imam raje nutello, kot viki kremo. Tako na kruhu, kot v vsakodnevu. Kaj pa ti?

Zapomni si:
če ti v srcu ne gori močan ogenj, nima smisla poskušati.

Dovoli si poskušati,
Špela

Hitro sem skočil na zadnji sedež avtomobila, se skrbno pripasal in neprestano godrnjal ter ob živce spravljal Špelo. Takoj ko sva prispela sem skočil iz avta in odhitel v Panter Gym. Moje prijateljice Tanja, Urška, Špela in Ana so ob sproščenem klepetu srkale zadnji požirek kave. Sam sem na hitro spil svoje mačje mleko, za energijo. Ura je 18:00. Juhu, skozi vrata veselo prihajajo moji novi in stari prijateljčki. Tako zelo sem vas vesel. Kako ste zrasli in kako ste čedni. Mijav, igrajmo se. Telovadimo! 

Ob vseh igricah sem neskončno užival, vi telovadci pa ste res pravi mali športniki. V kaj vse smo se prelevili, se še spomniš? Bili smo žirafe, kače, žabe in opice. Naredili smo dober potep skozi vse prepreke v telovadnici. Za nas je bilo mačje enostavno, kajne? 

Ura mi je minila tako hitro, kot so pošli vsi moji Muri razpokančki. 

Veselim se našega naslednjega snidenja. Spet bo ena mačja zabava, si pripravljen? 
Še nekajkrat spat, pa se vidiva!

Poljub mali športnik, 


Muri